Članek iz EKIPE (maj 2012)
Naš takrat edini profesionalni kolesar Valter Bonča je na italijanski pentlji prvič nastopil leta 1993 in drugič leto pozneje, ko je Giro tretjič v zgodovini zavil na slovensko ozemlje.
Na etapi od Bibiona do Kranja je zasedel 13. mesto, še posebej pa je užival ob vožnji na Col, kjer so ga tekmeci ob podpori številnih domačih navijačev spustili na čelo kolone.
Nekaj posebnega na dirki Po Italiji pred 18 leti je bilo že dejstvo, da ste bili kot Slovenec med profesionalci v primerjavi z danes osamljeni.
V tistih časih je bilo biti profesionalec v kolesarstvu za nas še nekaj posebnega. V Sloveniji je takrat prevladovalo mnenje, da to ni za nas, tako da nihče niti pomislil ni, da bi se sploh preizkusil med profesionalnimi kolesarji. Po Polončiču, Čerinu in Pavliču je bila glede tega vmes kar nekakšna luknja in jaz sem bil po daljšem času spet prvi na tej ravni. Prej sem štiri leta že vozil za avstrijski Bosch, nato pa sem odšel v Italijo in podpisal pogodbo z ekipo Amore&Vita.
Kako ste sprejeli novico, da bo dirka zavila tudi na slovensko ozemlje in da bo v Kranju eden od etapnih ciljev?
Ko sem prvič slišal, da bo šel Giro tistega leta tudi čez Slovenijo, mi je šlo kar malce na smeh, saj sem najprej pomislil, da gre za šalo, čeprav sem imel željo, da bi bilo to res. Potem se je o tem govorilo vse več in nazadnje sem izvedel, da gre trasa tudi čez Col, torej čisto blizu mojih domačih krajev.
Na Col ste takrat vozili na čelu kolone. Je bil tak dogovor v karavani in so torej vsi vedeli, da ste tam doma?
Šlo je res za dogovor ali nepisano pravilo, da se mora kolesar, ko gre mimo svojega kraja, postaviti na čelo. Če me kdo ni poznal ali vedel, od kod sem, je to lahko ugotovil zaradi navijačev in popisane ceste z mojim imenom. Tako so potem vsi vedeli, za kaj gre. Zanimivo je bilo, ko je Cipollini takrat izjavil, da imata samo dva človeka toliko navijačev; v Španiji Miguel Indurain in v Sloveniji Valter Bonča, v vsaki drugi državi pa imajo kolesarji vsak svojega navijača. Vzdušje je bilo res nekaj posebnega, saj so praktično vsi ljudje navijali samo zame. Takrat sem dobil še dodatno moč, za katero niti ne vem, od kod sem jo potegnil. Bilo je neverjetno in kar samo me je neslo naprej.
Na sprintu v Kranju ste etapo končali na 13. mestu, čeprav nikoli niste veljali za sprinterja.
Res je, da sem bil zelo slab sprinter. V takih etapah sem se v cilj vozil z glavnino in o sprintu niti nisem razmišljal. Pri njih sem moral pomagati kolegu iz ekipe Alessiu Di Bascu, tako da se je celo zgodilo, da je bil na eni od prejšnjih etap on šesti in jaz deseti. Pred to etapo pa mi je že prej dejal, da bo tokrat on pomagal meni. V skupini sva se potem izgubila, tako da sem sprint po Kranju zaključil sam.
Tisto sezono ste bili na Giru drugič. Prvič ste dirko končali na 35. mestu, takrat pa malce pred koncem odstopili. So bili napori prehudi?
Odstopil sem dve etapi pred koncem, saj sem moral že čez dva dneva še na dirko Po Švici. Ker v skupnem seštevku nisem imel možnosti za vidnejši rezultat, sem si raje vzel nekaj več počitka.
Se vam zdi, da je bila takratna dirka Po Italiji najmočnejša ali ena od najmočnejših doslej? Na njej so med drugim vozili tudi Miguel Indurain, Gianni Bugno, Marco Pantani …
Tisti Giro je bil res dobro zaseden. Zdi se mi, da so ga kolesarji drugače sprejemali, kot ga zdaj, ko je razlika med Girom in Tourom kar velika. Takrat so na italijansko pentljo prišli res vsi najboljši. Na prvih desetih mestih so bili kolesarji, ki še danes nekaj pomenijo.
Je bilo presenečenje, ker je v skupnem seštevku zmagal Rus Jevgenij Berzin?
Niti ne. Nekaj dirk je zmagal že prej in vsi so rekli, da je res v izvrstni formi. Tudi Indurain, ki je bil takrat največja zvezda, ga ni mogel premagati.
Za vami je na Giru kolesarilo kar nekaj Slovencev, tudi po sedem na eni dirki. Letos je spet le eden, pa še ta v epizodni vlogi. Menite, da to pomeni korak nazaj za slovensko kolesarstvo?
Ne, ne mislim tega. Zdaj je sistem drugačen kot takrat, dirk je več in fantje morajo že pred sezono narediti selekcijo, katere dirke jim največ pomenijo in katerih se bodo udeležili. Tako so prisiljeni tudi kakšno izpustiti. Večina si izbire tiste dirke, na katerih bodo lahko tudi kaj dosegli.
Na dirki Po Italiji v naslednjih letih niste več nastopali, tudi ne, ko je leta 2001 spet gostovala v Sloveniji, čeprav ste bili takrat še aktivni.
Takrat me je, po pravici povedano, že ujel čas. Volja je še bila, energije pa že bolj malo. Odkrito povedano, takrat sploh nisem želel nastopiti.
Na koga stavite na letošnjem Giru?
Težko je reči. Zadnjih etap sploh nisem spremljal. Utegne se zgoditi, da bo zmagal tudi kdo, ki ne sodi med favorite. Od favoritov se mi zdi še najbolj zadržan Ivan Basso. Ko bodo na vrsti prave etape, bo tudi on verjetno še pokazal svoje.
Ste še ostali kakorkoli povezani s kolesarstvom?
V Idriji imam kolesarsko trgovino, in to je tudi moj poklic. Posel kar gre, a treba je delati; samo od sebe ne pride nič. Imam tudi željo, da bi še kdaj treniral mlajše kolesarje, a trenutno ne vidim možnosti, da bi se kam priključil. Pri večini klubov so trenersko kar dobro pokriti, a kdaj v prihodnje bi se rad preizkusil tudi v tej vlogi.